SLOVENSKE AVTOHTONE PASME ŽIVALI

NatisniE-pošta

Slovenske avtohtone pasme so tiste pasme domačih živali, ki so nastale na območju Republike Slovenije. Zanje je na podlagi zgodovinskih virov o pasmah dokazano, da je bila Slovenija prvotno okolje za njihov razvoj in da zanje obstaja slovenska rejska dokumentacija, iz katere je razvidno, da se za pasme vodi poreklo že najmanj pet generacij. V posebnem poglavju Zakona o živinoreji je navedenih osemnajst slovenskih avtohtonih pasem pri devetih vrstah domačih živali.
 
Pasme domačih živali so razvrščene v dve skupini:
−     lokalne (avtohtone in tradicionalne) in
−     tujerodne (alahtone, eksotične).
 
Avtohtone pasme živali pomenijo veliko zakladnico genov, ki bo prispevala k ohranitvi biotske raznovrstnosti in ponudila priložnost za vključitev nekaterih lastnosti v sosednje genotipe domačih živali. Zato se po svetu iščejo ostanki pasem in ustvarjajo genske banke. Za te pasme se izvajajo tudi rejska in selekcijska opravila. Kljub prednostim, ki jih ima v zadnjih desetletjih tržna živinoreja z modernimi, visoko proizvodnimi pasmami domačih živali, so se, zahvaljujoč stoletnemu kulturnemu odnosu slovenskih kmetovalcev do narave in dediščine prednikov, avtohtone pasme domačih živali v slovenski živinoreji ohranile in postale naša kulturna in obenem naravna vrednota. Vseeno pa je zaradi tržnih zakonitosti v živinoreji danes večina naših avtohtonih pasem domačih živali ogrožena.
 
Med avtohtone pasme živali spadajo:
−     konji: lipicanski konj, posavski konj, slovenski hladnokrvni konj;
−     govedo: cikasto govedo;
−     ovce: bovška ovca, istrska pramenka – istrijanka, belokranjska pramenka, jezersko-solčavska ovca;
−     koze: drežniška koza;
−     prašič: krškopoljski prašič;
−     kokoši: štajerska kokoš;
−     ribe: soška postrv;
−     čebele: kranjska čebela (Apis Mellifera carnica);
−     psi: kraški ovčar, posavski gonič, kratkodlaki istrski gonič, resasti istrski gonič in slovenski planinski gonič.
 
Tradicionalne pasme so tiste pasme domačih živali, ki po izvoru ne izhajajo iz Republike Slovenije oziroma za katere to ni dokazano. Pasme so v Sloveniji v neprekinjeni reji več kot petdeset let (kopitarji, govedo) oziroma trideset let (ostale vrste domačih živali). Za pasme obstaja slovenska rejska dokumentacija, iz katere je razvidno, da se za pasme vodi poreklo že najmanj pet generacij. Za pasme se izvajajo rejska in selekcijska opravila. Njihovo poimenovanje vključuje besedo »slovenski« ali drugo slovensko krajevno ime. Mednje sodijo ljutomerski kasač, haflinški konj, slovenska sanska pasma, slovenska srnasta pasma, slovenska grahasta kokoš, slovenska rjava kokoš in druge.
 
Tujerodne pasme so tiste pasme domačih živali, ki niso nastale na območju Republike Slovenije in v Sloveniji niso v neprekinjeni reji več kot petdeset (govedo in kopitarji) oziroma trideset let (ostale vrste domačih živali).
 

ZNAČILNOSTI POSAMEZNIH AVTOHTONIH PASEM

 
Cikasto govedo
Cikasto govedo je v Sloveniji nastalo s križanjem avtohtonega keltskega goveda s pasmami pincgaver in belanskimi biki v drugi polovici 19. stoletja. Nastala sta dva tipa cikastega goveda:
a)      tolminsko cikasto govedo, ki je bilo manjše rasti in zato primernejše za pašo po strmih terenih, in
b)      gorenjsko cikasto govedo, ki je bilo večje rasti in primernejše za ravninske predele.
Živali cikaste pasme so rdeče barve z značilno belo liso. Bela lisa se začne na vihru, gre preko hrbta do repa, se nadaljuje na repu, nato po stegnih v obliki pase, trebuhu in prsnem košu ter se nadaljuje čez golen v obliki pase. Bela lisa se združi pod vratom. Lisa naj ne bi segala preko križnih kosti. Meja med rdečo in belo barvo naj bi bila nazobčana. Živali dobro izkoriščajo krmo in imajo glede na maso visoko mlečnost.
 
V začetku aprila je potekala druga državna razstava cikastega goveda, ki jo je pripravilo Združenje rejcev avtohtonega cikastega goveda v Sloveniji na sejmu v Komendi. Med 80 živali je strokovna komisija izbrala za šampionko razstave štiriletno Šmarnico, katere lastnica je Marijana Košir Karničar z Zgornjega Jezerskega.
 
Lipicanski konj
Je ena od najstarejših kulturnih pasem konj na svetu. Ime pasme se navezuje na Lipico, kraj izvora pasme na slovenskem 3.jpgKrasu. Nastala je v kobilarni Lipica, ki jo je leta 1580 ustanovil avstrijski nadvojvoda Karel. Lipicanca so izoblikovali s križanjem tedanjih kraških, španskih in napolitanskih konj, pozneje pa še kladrubških in arabskih. Konj je v baročnem tipu, srednjega okvira, plemenite suhe glave zmerno konveksnega profila, visoko nasajenega labodjega vratu, daljšega, a čvrstega hrbta, ravnega križa, globok in širok, krajših nog z dobro oblikovanimi sklepi in čvrstih kopit. Je dobrohotnega značaja in živahnega temperamenta. Pasma je izjemno ustaljena, njene posebnosti pa so pozna zrelost, dolgoživost, skromnost in vzdržljivost. Lipicanski konji veljajo za primerne za klasično dresurno jahanje in lažjo, reprezentativno vprego. V 19. in 20. stoletju se je pasma začela širiti in danes ga redijo v več kot 20 državah po svetu, skupaj pa naj bi jih bilo okrog 3000.
 
Posavski konj
Posavski konj je pasma konj, ki je tradicionalna na območju Posavja, zlasti na območju Krškega polja in Brežic, v večjem obsegu ga redijo tudi na Hrvaškem. Pasmo so oblikovali kmetje sami z bolj ali manj nenačrtnim križanjem s konji različnih pasem, predvsem pa s hladnokrvnimi konji v tipu belgijskega hladnokrvnega konja. Vzreja je temeljila na pašnem načinu. Konji se odlikujejo po dobrem izkoriščanju voluminozne krme, tudi slabše kakovosti. Zaradi mirnega temperamenta je primeren pri paši z govedom in drobnico, kar ugodno vpliva na strukturo rastlin na pašniku. Posavski konj je manjšega okvira, manjše suhe glave, ravnega profila, srednje dolgega vratu, kratkega hrbta, kratkega, a zelo širokega zmerno pobitega križa, zelo globok, čvrstega fundamenta, razmeroma velikih, a čvrstih kopit. Noge so močno porasle z zaščitno dlako. Njegov značaj je dobrohoten, temperament pa miren. Posavskega konja odlikujejo 4.jpgčvrsta konstitucija, zelo izražen spolni dimorfizem, skromnost in dobra plodnost. To je lažji vprežni konj, primeren tudi za zrejo klavnih žrebet.
 
Slovenski hladnokrvni konj
Pasma se je izoblikovala predvsem na severovzhodnem območju Slovenije in na Gorenjskem na osnovi domačih hladnokrvnih konj. Dokončno je bila pasma izoblikovana s križanjem z noričani, ki se uporabljajo še danes. Je miren in prijazen konj, primeren za vprego in celo za jahanje. Pasmo odlikujejo čvrsta konstitucija, vztrajnost, dobro izkoriščanje krme ter dobra rast in plodnost.
 
 
 
10.jpg
 
 
Bovška ovca
Ime je dobila po kraju Bovec v Zgornjesoški dolini, kjer je tudi nastala. Je mlečna pasma ovc, ki jo odlikujejo odlična odpornost, prilagodljivost na težke in skromne razmere ter sposobnost paše na hribovskih in gorskih pašnikih, s čimer je najprimernejša pasma za ohranjevanje kulturne krajine v svojem okolju. Ima fino glavo, kratke uhlje, grobo pramenasto volno bele barve, ki je lahko tudi rjava ali črna.
 
 
 
Istrska pramenka6.jpg
Nastala je na območju Krasa in Istre. Odlikujejo jo predvsem dolga hoja in paša med kamenjem ter velika odpornost in prilagojenost skromnemu okolju. Popase tudi staro suho pašo, čeprav spretno išče mlado travo med kamenjem. Temu primerno ima ozko glavo z nosnim grebenom in dolg vrat. Ovca je slabo poraščena, saj so trebuh in noge goli, volna je večbarvna.
 
 
 
 
Belokranjska pramenka8.jpg
Redili so jo na bregovih Kolpe, predvsem v hribovitih, kraških predelih Bele krajine. Ima resasto volno bele barve, ki jo ščiti pred mrazom in dežjem. Značilne so tudi črne lise ali pike po glavi ali nogah. Odlikujeta jo velika odpornost in prilagodljivost na težke razmere.
 
 
 
 
 
9.jpg
Jezersko-solčavska ovca
Avtohtona pasma, ki je nastala s križanjem primitivne domače bele ovce z bergamaško in padovansko ovco. Po teh dveh pasmah ima tudi značilno izbočen profil glave in kakovostno volno. Je večinoma bele barve, lahko je tudi temno rjava. Primerna je za strme gorske pašnike, je odporna in zdrava ter plodna vse leto.
 
 
 
Drežniška koza
Drežniška koza je edina avtohtona pasma koz v Sloveniji, ki izvira iz Zgornjesoške doline.
10.jpg
Je izrazito pašna žival, primerna za ekstenzivne pogoje reje. Zaradi vpliva drugih pasem kozlov, kar je posledica omejitve oziroma celo prepovedi uporabe koze po vojni, je pasma raznoliko, predvsem temno obarvana. Odlikujeta jo odpornost in odlična prilagojenost na skromne razmere. Obstajata mlečni in mesni tip pasme.
 
 
 
 
Krškopoljski prašič
Krškopoljski prašič izvira iz jugovzhodnega dela Dolenjske. Ta ekstenzivna pasma je izredno odporna in dobro
11.jpg
prilagojena na skromne razmere reje in prehrane ter ima meso zelo dobre kakovosti in zamaščenost. Značilni sta tudi črna in bela barva prašičev. Rejec Andrej Kastelic iz Novega mesta pravi: »Krškopoljski prašiči so na naši kmetiji zamenjali sodobne genotipe pred desetimi leti. Na naši kmetiji imamo običajno po deset prašičev pitancev. V primerjavi s komercialnimi pasmami imajo prašiči krškopoljske pasme temnejše meso ter boljšo konsistenco in marmoriranost. Zaradi teh lastnosti so primernejši zlasti za predelavo v trajne izdelke kot prašiči sodobnih genotipov. Konkurenca evropskega trga s svinjino krškopoljcu na naši kmetiji ne škodi, saj gre za prodajo visokokakovostnih domačih izdelkov.«
                                                
 
 
Štajerska kokoš
Prvotno so jo imenovali celjska kokoš, zaradi priljubljenosti pa so jo preimenovali v štajersko kokoš. Po barvi ločimo rjavo štajersko kokoš, jerebičasto štajerko in belo štajerko. Jajca so izredno lepa in okusna, cenjena je tudi po zelo nežnem mesu.
 
Kranjska čebela
12.jpg
Razširjena je na severu Grčije in porečju Donave, na severu Alp, na Koroškem, Štajerskem, Češkem, Slovaškem in do Karpatov. Od vseh čebeljih pasem je najbolj krotka in umirjena. Dobro prezimuje in porabi malo hrane. Dodatno se hitro razvija spomladi, dobro izkorišča gozdne paše, dobro se orientira in ima izrazit čistilni nagon, kar posledično spodbuja dobro odpornost proti boleznim.
 
Kraški ovčar
Je prastara pasma psov, ki se je najverjetneje razvil iz grškega molosa in se pozneje križal s številnimi psi slovanskega ali rimskega in ilirskega porekla. Za vzrejo in širitev so skrbeli pastirji, ki so rabili močne in neustrašne pse za zaščito črede pred zvermi. Poleg tega so psi trdnega značaja, vztrajni, zelo samozavestni in se zanašajo na lastno presojo.
 
Soška postrv
Najdemo jo v porečju Jadranskega morja, predvsem v Soči, po kateri je dobila ime. Zaradi vse večjega onesnaževanja, regulacije potokov itd. spada med najbolj ogroženo vrsto rib pri nas. Zato so ribiči začeli vlagati neavtohtone tipe postrvi, ki so se lahko križale s soško postrvjo. Soške postrvi so precej večje od drugih postrvi, zrastejo lahko do enega metra.
 
Povzel Matjaž Podmiljšak po spletnih virih Ministrstva za kmetijstvo in okolje in drugih spletnih virih

 

Naročite se na brezplačni spletni časopis

Naročite se lahko na tiskano izdajo časopisa S PODEŽELJA.SI s tem da izpolnite obrazec tukaj.

Če pa želite prejemati brezplačnik na vaš email naslov pa vpišite svoj email v obrazec, ki ga dobite tukaj. Brezplačnik izhaja vsake tri mesece.

Informacije o časopisu

Brezplačni časopis S PODEŽELJA.SI izdaja Zadružna zveza Slovenije. Odgovorna urednica je Anita Jakuš. Naklada 40.000 izvodov.

Veseli bomo vašega komentarja na e-mail info@spodezelja.si.

Oglasi

dezelna.jpg

zzs.jpg

 

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta ali izborom opcije "se strinjam" se strinjate z uporabo piškotkov. Za več informacij kliknite tu .

Sprejemam uporabo piškotkov na tej spletni strani.

Vec informacij